Tonja Jelen PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Tonja Jelen: Med življenjem in smrtjo je boj. Večen.

Špela Setničar, Vse, kar ti moram povedati. Ljubljana: Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2024.

Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati je izraz moči nad bolečino, boleznijo in smrtmi in hkrati slavljene ljubezni in ljubljenja. Je resnično vse, kar mora povedati glas, ki govori neposredno, ki se širi in ki ga je ves čas čutiti v vseh odtenkih življenja. V prav vseh odtenkih bolečine, boja, radoživosti in strasti.

Najprej se pesniški glas zasidra v otroštvo, v razkošje in krutost svobode. Ta dvojnost se kaže v varnih odnosih bližnjih in obenem popolnoma naravnih zakonitostih narave, ki ji ga kaže na primer babica. Tako nam drobno slikanje podeželja prikaže ljubezen do živali, ki bodo začele kmalu izginjati. Kako še malo prej božati in ljubkovati žival in jo pozneje ubiti, kako ob tem gledati bližnjo, nas subjekta na neki način brez milosti povabi v razmišljanje o tem, kako pomembno je ljubiti živali in kako nujno je ceniti vsak trenutek življenja. Tudi takrat, ko nekaj ali nekdo izgine – lahko je drevo, žival in kmalu človek. Kot da se vse počasi stopnjuje in pripravlja, da mlado telo doleti prehitro soočenje s krutimi dejstvi, ki pa jih je treba premagati.

Prav te streznitve so kot rezi, ki jih subjektinja ves čas daje. Četudi se posamični verzi zdijo kot popolno lahkotno dojemanje življenja in večen mehek upor in igrivost nad resnostjo življenja, se Setničar ves čas tihotapi med strahovi zaradi izgube, odtekanja življenja in spoznanji o zlaganosti sveta in posvečenosti. Kako lažni so lahko objemi, radoživost in oznanjevanje vere, so pomembna vprašanja, ki jih zastavlja v več pesmih. Kako nujno je govoriti o odklonskosti, kot je pedofilija, kako nujno je to lažno pretvarjanje tudi spoznati, čeprav leto pozneje. Prav nenehno raziskovanje in predajanje življenju je ključnega pomena v tej zbirki. Pesnica se podaja v spomine, pesnica je na poti na sredini odraščanja in mladega odraslega življenja. Treba je imeti svet in srce na dlani, kot da bi prebirala navihano Tommy Sawyerko, ki se drzno potepa in drega tja, kjer pač najbolj boli. Boj z avtoriteto pravzaprav ni boj, ker ta ne nazadnje ne obstaja. Risanje in preigravanje iz otroštva so potem kot spomini, ko se pravi boji za življenje res začnejo.

Namreč soočanje z boleznijo bi lahko pomenilo središče pesniške zbirke. Divje pobalinstvo bi lahko kazalo na moč in pogum, da bo rakave celice vsekakor premagala. Topli družinski odnosi – zlasti z mamo in sestro – kažejo na to, da je pot ozdravitve prepredena ne samo z zdravniško pomočjo, temveč tudi s podporo družinskih članov. Toplino, varnostjo in ljubeznijo. Čeprav sta cikla Drevesa na potujočih stojalih in Lasje sujejo polna dejstev, ki kot motivi preraščajo v prikaz procesa zdravljenja, se ves čas vrača upanje, da je to samo začasno stanje, da je še toliko mogočih lepih trenutkov, ki lahko pridejo. In seveda bodo. Motivi sladkarij so kot drobci, ki dajejo upanje in vsaj začasne rešitve. Pojasnila o mesečevih obrazih, truplih, smrti so pomembna soočenja o koncih in najbolj subtilnih verzih, ki vmes dajejo najbolj boleče uvide o tem, kako kratko je lahko vsako življenje. Kot da se sprehajamo po točkah namesto planetih in iščemo backa skupaj s subjektko. Vnosi literarnih in filmskih referenc so poglobljeni in smiselni, saj podajo še bolj prepričljive vtise.

Vendar je tretji del zbirke, kot bi jo lahko razdelila, posvečen svetlobi, in to je ljubezen. Predajanje ljubezni, odnosom in iskanju radosti, je kot prelom s slabostmi vsega slabega. Nujno je ljubiti – se predajati njej in njemu, njima. In tu Setničar ni prav nič angažirana, preprosto je poezija skupine LGBTQAI+ tukaj. Ne potrebuje se več zagovarjati in erotična približevanja niso več kriki, ampak predanost intimi. Pesmi nas vodijo iz majhnega slovenskega primestja v Evropo, kot da bi se razprlo telo prav zaradi dopuščanja in sprejemanja sebe. V katerikoli obliki in fazi življenja – naj bo to bolezen ali predajanje užitku – zmeraj je tu telo, ki ga vodi um. Ali pa obratno – kot spregovori ena izmed pesmi, ki se sprašuje o moči telesa.

Vse, kar ti moram povedati je pesniška zbirka, ki nagovarja k življenju – četudi je kdaj krhko, se mora dvigniti in vztrajati. Je trenutek soočanja z bolečino in trenutki ljubezni, ki so nujni, da lahko subjektka preživi. In vsak sam. Sama.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Tonja Jelen
Latest posts by Tonja Jelen (see all)