Drevo delfin Alojzije Zupan Sosič ni običajen prvenec, saj prinaša v trenutne obstoječe lege pesniške pisave v Sloveniji že scela izbrušen glas, ki bralko_ca vabi k večkratnemu vračanju v motivno-tematsko razgibani večplastni svet in s tem v poglabljanje interpretacije. S prvo in zadnjo (mikro)pesmijo pesemsko zgodbo uvajata in sklepata naslovni entiteti, drevo in delfin, vmes pa se vseskozi zastavlja vprašanje: sta to simbola ali dejanski bitji, nepodvrženi polaščujoči človeški tropizaciji? Zupan Sosič se jasno izreka za vrednostno pozicijo, da nič v poeziji ni enoznačnega, tudi odgovor na to vprašanje ne, s tem pa morda omogoči in izvede preskok v drugačno literarno-ontološko shemo, tisto bliže (staro)kitajskemu razumevanju literature (in s tem metaforizacije), utemeljenem na budistično-taoistični podstati. Pri tem svojo gesto stave na vsebinsko dvoumnost in mnogoterost pesniške govorice poveže z raznoterim pomenjanjem na zvočno-oblikovni ravni, torej tisti, ki najbolj zgrabi materialnost fizičnih in pesemskih teles –, tako da poskuša intuitivno utelesiti frekvence dihanja, gibanja, utripanja in drugih vibracij v izrekanju. Od tod vznikne tudi kak neologizem, npr. kardioverz. To niso le frekvence vase zaprtega sebstva, ki bi se želelo (po)ustvarjati s pesemsko gesto, ampak se zdi ta knjiga tudi dolgotrajen proces prisluškovanja frekvencam drugih bitij, od delfina do drevesa, vmes pa (tudi) človeškim. Tako knjiga z lovljenjem teh mikrofrekvenc na makroravni dosledno izpelje vsakič singularno logiko razpiranja pomenov predvsem z opuščanjem vejice med samostalniki ali celo njihovega zapisa brez presledkov. Postopka poudarjata vsepovezanost vsega (od tod tudi drevo delfin brez vejice v naslovu), najbrž pa tudi istovetnost razlik (» v tej kaplji vode ni le voda so voda zemlja ogenj zrak«). Hkrati pa z intenzifikacijo zvočno-ritmične plasti ta poezija prepričljivo kaže, na kateri ravni vselej potekata dialoška subjektivacija in semantizacija v pesmi (s čimer odpira tudi sicer v knjigi neposredno nakazano, pa vendar sluteno vprašanje umetnega ustvarjanja, tj. generiranja umetnosti z umetno inteligenco).
Če se vrnemo h gibki pesemski zgodbi, iz katere lahko razbiramo krhlje neke življenjske poti: celoto je potrebno brati tudi skozi prizmo simbolno-arhetipskega, ki v pesmih vseskozi prenika skozi drobne, a precizne zgrabitve sodobnega stanja sveta in njegovih problemov, ki prečijo to knjigo: od vojne, drugih vrst nasilja, mnoštvenosti in performativnosti (tudi spolnih) identitet(e), kulturnih aproprijacij, odnosa do narave, vsega živega in neživega ob zavedanju nepovratne okoljske krize. Rast in odrast, postajanje in izginjanje pa so tu žariščeni skozi optiko transkulturne arhetipske (pod)zavesti.
Knjiga se na ravni pesniških postopkov spne v preudaren, a tudi globoko intuitiven dialog med na metaforično-metonimičnih nizih zgrajeno zgodbenostjo in ritmičnostjo: je drevo zgodba, ritem pa delfin, in kaj je vmes? Veliko vode, morja, rek na eni strani, veliko zemlje in ognja na drugi. Fluidnost, prerajanje, gibanje, ki jih simbolizira delfin, in sidranje, poglabljanje v notranjost, seganje in razpiranje navzgor, ki jih pomeni spreminjasto drevo. Nekje vmes se konstituira tudi osrednja subjektka, podvržena metamorfozi, ki jo vseskozi sproža predvsem empatično poglabljanje v drugega. Pa veliko mest, krajev sveta, a vsepovsod lepota in bolečina, zviti v eno-isto ovijalko. Veliko umetnosti, tudi referenc na patrilinearno tradicijo, ki si jo prisvoji in transformira od nje emancipirana izrekovalka, ki ozavesti nujnost prisotnosti pesmi, ki »prevede svet v kaljedoskop resnice«. Čuječen, v drugost odprt glas-telo se poraja v tem vmesnem prostoru, glas včasih moški včasih ženska, včasih drevo (mangrova, kruhovec), vselej v jasni poziciji razdiranja družbeno-spolnih asimetrij. Ves čas pa je prisotna zgostitev napora izreči (se) v tisti »kardioverz, izpraskan v drevo praznine«.
Vejo po vejo Tanje Božić (LUD Literatura, 2024) je avtoričina prva samostojna pesniška knjiga, v soavtorstvu z Natalijo Milovanović pa je l. 2019 objavila dvojezični chapbook Udomačevanje domačih živali / Pripitomljavanje domaćih životinja, zasnovan tudi kot performans, ki predstavlja pomembno gesto v slovenskem literarnem polju. Gre namreč za angažiran pesniški prispevek mlajše generacije k (post)migranski književnosti, ki se poglobljeno kritično spopada z osnovnimi problemi, tudi (podedovanimi) travmami priseljenskih subjektov_k. Sem se vpisuje tudi samostojna pesniška knjiga Tanje Božić, kjer v primerjavi s hudomušno bojevitostjo skupnega projekta, naletimo na drugače intoniran glas. Mešanico sunkovito ritmiziranega avtentičnega krika tistih, ki bodo kljub poskusom »udomačevanja« vselej ostali »od tam« in (bahtinovsko rečeno) tujeglasnega cinizma tistih »od tu«, ki sta jo avtorici spretno zmesili v svojem večglasnem dialogu, zdaj zamenja lega, iz katere vejejo blagost in toplina, ki izhajata iz empatične drže pesemske junakinje, ki jo je mogoče razbrati iz celote. A to še ne pomeni, da ostaja ta poezija brez kritičnih konic, le površni bralci_ke z vnaprej oblikovanimi pričakovanji jih morda ne bodo zaznali izdreti iz mehkega, premišljeno pregnetenega tkiva. Razlog za to je videti v dejstvu, da prav vsi elementi poetike Tanje Božić pričajo o temeljnem zavedanju, da ima pesemski diskurz, če naj dela umetnost, vselej možnost – ali pa, še raje, zapoved – večplastnega izražanja. V tem osnovnem izhodišču se ta poetika odmika od prevladujočih silnic v sodobni pesniški krajini, ki ji pogosto primanjkuje globlja usmerjenost v raziskovanje procesov pomenjanja.
Vejo po vejo se obenem izkaže za eno najbolj prepričljivih uresničenj čezjezične poezije pri nas, v svetu trenutno enega najbolj izstopajočih pesniških pojavov v času (tragično) vsiljenega ali prostovoljnega nomadstva. Večjezičje tukaj ne vznika v obliki stavkov, celo besednih zvez ne (nujno), pa vendar se logika »dvorečja« vseskozi kaže za bistven impulz same tvorbe (pesniškega) sveta in jaza. Kajti bivati v dveh ali več jezikih pri posamezniku_ci izoblikuje povsem drugačno mentalno strukturo, hkrati pa – kot nam prikaže Tanja Božić – neizogibno izdolbe brezmejen prostor čudenja vznikajoči govorici. Prav s tem prostorom se na različnih ravneh vseskozi ukvarja ta knjiga. Posebno, skoraj nosilno vrednost dobijo vznikajoči pomeni posameznih besed, izrasli iz soodnosnosti dveh idiomov. Tako se iz posameznih parov istopomenskih besed v dveh različnih jezikih, posutih po pesmih, izrisujejo nikakor arbitrarne povezave, ki izvržejo tudi kakšno zrno presunljive, tudi grozljive, skoraj abjektne resnice, ki štrli iz (kvazi)naivno prikazanega sveta. Resnice, za katero so v eno mentalno strukturo zaprti_e subjekti_ke, ki v življenju pogosto ostanejo brez izkušnje izvrženosti iz meja svojega jezika, identitete, kulture in države, prikrajšani_e. V isti sapi se dodatne vrednosti dvojnih pomenov v prvi polovici knjige, predvsem v razdelku Počelo (je), kažejo kot večna igra, saj so prikazane skozi dosledno izpeljano otroško percepcijo (od tod naivnost). A vendar je ta igra hkrati, nekje tam spodaj, v drobovju lahko tudi boleča, zlovešča, saj iz besednega in otroškega igranja zaveje tudi zavedanje tragičnih in travmatičnih dogodkov vojne (na območju nekdanje Jugoslavije).
Obenem te ključne besede – in tu se vidi avtoričino ustvarjalno trajektorijo, ki ji kot komparativistki in francistki hočeš nočeš za vrat dihajo tudi daljni trubadurji_ke, izumitelji_ce takega principa pesmotvorjenja – postanejo tudi vsebinske oporiščne točke. Stkejo namreč semantične pletenice in oblikujejo skozi otroški pogled pregneten in post-postmoderno preigran (biblijski) mit o nastanku sveta (razdelek Počelo (je)) in izgonu iz (otroškega) raja (razdelek Drevo spoznanja). V osebni mitopoetiki razdelka sovpadata s časom otroštva in nato odraščanjem in knjigo jasno delita na dvoje. Tako hodi skozi knjigo čudenje vznikajočim pomenov v dvo- ali večjezičju z roko v roki s čudenjem vznikajočemu življenju v času otroštva, mladosti, vstopa v odraslost. Obenem pa gre tudi za čudenje (pesniški in kozmični) hkratnosti časov, preteklosti, prihodnosti, zdajšnjosti, ki jo doživlja subjekt_ka. Ne čudi torej, da je igra, na ravni besede in na ravni grajenja knjige osnovno počelo. Po tem počelu se veje iz naslova razvejajo v bodisi čisto prava drevesa, bodisi družinsko drevo – transgeneracijsko mrežo, ki je spet ena od nevralgičnih točk raziskovanja sodobne poezije, ki se jo piše v Sloveniji. Knjiga Tanje Božić nam skozi ta drevesa spregovori o mnoštvenih identitetah, o njihovi mejah (vejah/granicah), o njihovem srečevanju, o možnosti doma ali zgolj strehe nad glavo, o razseljenosti, o hrepenenju po vračanju, o vojnah in travmatičnih spominih nanjo. Pred bralcem_ko pa zraste subtilna do lastne tvarine in sveta odgovorna pesniška govorica.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © Brina Škvor Jernejčič.
- Varja Balžalorsky Antić: Dve recenziji - 14. 9. 2025