Govorila bi ti v svojem jeziku.
O trepetanju dreves,
ko se ta spodvihajo nad Ljubljanico.
Kako spim z velikimi pesniki,
vsaj dokler se ne izjalovijo,
v razmetanih posteljah in dolgih monologih,
kaj vse bi lahko doživela z njimi.
Moja slovenščina ni jezik ljubljenja,
in kadar se name pripenjajo mokri samoglasniki,
ne vem, kako se jim približati.
Ne vem, kaj pomenijo ožine,
ker se na vzhodu ne razlivajo morja,
in nihče ne hrepeni po izplutju.
Biti telo vode, ti rečem,
ko sva že nekaj let na celini.
Biti reka, biti morje,
ker je prav vseeno,
kako bo, ko se naselita med naju.
Lara Gobec (2001, Celje) je pesnica, performerka in kritičarka. Sodelovala je s SNG Dramo, leta 2017 v gledališkem performansu Sanjati? (režija: Žiga Divjak), leta 2019 pa so njen dramski tekst postavili na oder kot del bralne uprizoritve Intima (režija: Luka Marcen). Leta 2020 je bila finalistka natečaja Mala veronika in istega leta dobila pesniško nagrado Župančičeva frulica. Njene pesmi so bile objavljene na www.ludliteratura.si, v reviji Novi zvon, Poetikon, Spirala in antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kakor živo telo. Trenutno v Ljubljani študira pravo in primerjalno književnost. Leta 2024 je pri LUD Šerpa izšla njena pesniška prvenka Rebraste žaluzije.
Foto (c) Murr
Foto (c) Murr
Latest posts by Lara Gobec (see all)