Naj začnem z vprašanjem o razmerju med pesniki in družbo: kako je biti danes pesnik na Češkem? Kakšen je status poezije na Češkem?
Rad bi se zlagal, kako je poezija na Češkem danes cenjena, kako visok je njen status. Na žalost je poezija razvrednotena zaradi propada literarne kritike in popolne nekritičnosti mlajših avtorjev do sebe. Avtorji »tihega načina«, to so tisti, ki pišejo visoko kvalitetno poezijo, torej tisti, ki se raje posvečajo svojemu pisanju, kot pa oglaševanju le-tega, se ne vmešavajo v ta strašanski hrup, ki ga zganjajo mladi. Ti, na splošno rečeno, niso dosegli še nič, imajo pa se za pisatelje, prilastili so si pravico, da spreminjajo zgodovino, vendar pa je njihovo pisanje prazno in nabuhlo. Zdi se, da je češka poezija v upadu. Oblikovale so se različne skupine, ki pa so zelo zaprte. Tudi literarne nagrade ne izražajo kvalitete, ampak samo odsevajo trende. Morda se zdi, da je moj pogled pesimističen. Vendar ni. To je samo opis razmer. Pristna dela še vedno nastajajo, vendar pa niso deležna javne pozornosti, pohvale.
Ali mi lahko opišeš glavne značilnosti sodobne in še posebej mlade češke poezije?
Kot sem povedal že prej, je za mlade avtorje značilno, da se skrivajo za uporom in nabuhlostjo. Tu najdeš le malo kvalitetnega. Resnična pesem mora bralca vznemiriti, mu vzeti sapo. Vendar pa avtorji t.i. praškega kroga prezirajo takšne nazore. Imajo svoj konceptualizem in pravzaprav vse, kar izbruhajo na papir, smatrajo za dobro pesem, ki jo morajo takoj poslati kakšni reviji ali, še slabše, jo morajo objaviti v knjigi. Zlorabljajo svoje zveze, da lahko objavijo celo najslabše možne tekste. Sam imam le malo pohvalnih besed za te tekste, ki se povečini zelo površinski.
Menim, da bi morala biti sodobna poezija že na nek način vpletena v svet, ki nas neposredno obkroža. Avtorji ne bi smeli biti odrezani od publike, saj je njihova dolžnost, da komentirajo javno življenje, četudi niso deležne pozornosti. Avtorji pravzaprav niso pomembni, pomembna je njihova poezija, saj v tem hipu avtorji preprosto nimajo moči, da bi lahko spreminjali javno mnenje, spreminjali zgodovino, zato pa imajo moč, da ga komentirajo. Toda to je le moje videnje, kdo drug lahko stvari vidi drugače.
Kdaj in zakaj se prišel s pisanjem poezije? Kateri pesniki in pesnice so nate najbolj vplivali in kako se je tvoja poezija spreminjala skozi leta?
Moji prvi poskusi segajo v osnovno šolo. Bili so seveda zelo nerodni, diletantski. Veliko sem bral in začel sem se igrati z besedami. Čez nekaj časa, v srednji šoli, pa je poezija postala moj način dojemanja sveta, način, kako se mu približam, se ga dotaknem, ga razgradim in ga na novo sestavim. Sto in stokrat sem padel v skromnih poskusih in želji, da bi postal del čudnega literarnega življenja, tako lažnega, varljivega in površinskega, ki sem ga videl okoli sebe.
Veliko pesnikov je, ki jih obožujem. Rad imam pesnike, kot so Jan Skácel, Otokar Březina, Jan Čep, Jan Zahradníček, Bohuslav Reynek ali novejše, kot so Petr Hruška, Pavel Kolmačka, Vít Slíva, preprosto rad berem tiste pesnike, katerih dela govorijo o predelih, iz katerih prihajajo avtorji. Vsak dan poskušam brati in prebrati večino tistega, kar izide. Se mi pa velikokrat zgodi, da knjigo odložim, še preden jo preberem do konca. Poslužim se torej vladarske pravice, da je ne dokončam. Časa je premalo, zakaj bi ga potem trošil za slabe knjige.
Pri lastnem pisanju je intuitivnost in neučakanost zamenjal bolj sistematični pristop. Za vsako pesem zdaj porabim več časa, več časa, da zberem motive in jih transformiram v pesem. Predvsem pa črtam in črtam. Teksta ne dam takoj od sebe, ampak ga znova in znova premislim ali pa to zame naredi urednik. In potem se kregava, pogajava.
Kaj je zate pomembnejše v pesništvu: »kako« ali »kaj«, vsebina ali oblika? Ali sploh obstaja v poeziji razlika med njima?
Zame je najbolj pomembna tema. Seveda pa se vsaki temi ne prilega tudi vsaka oblika. Zato izberem, kadar vem, da bom v pesmi bolj zgovoren, drugačen način govora, kot takrat, ko sem bolj redkobeseden. Kadar vem, da si ne bom prišel na jasno z besedami, oblikujem strip, ali bolj natančno rečeno, libreto. Ko imam več tem, ki mi blokirajo pot do pesmi, le-te zapišem, naredim seznam. Na ta način sem na primer naredil besedilo za knjigo o otroštvu, na kateri zdaj dela ilustratorka Jana Hrádková . Kadar imam manko navdiha, uporabim različna sredstva, ki mi pomagajo, da to preidem. Zagotovo obstajajo razlike med obliko in vsebino, toda takšen pogled je zame preveč tradicionalen, podoben je pogledu na svet, ki le-tega dojema zgolj v ozkih okvirjih vzroka in posledice. Nočem biti avantgarden, hočem pa dobro premisliti, kaj delam.
Kako se približaš pesmi oziroma, kako se pesem približa tebi?
Pesmi in poeziji pristopam kot k nečemu svetemu. Torej kot k nečemu, kar ni samoumevno, podarjeno. In v skladu s tem berem tekste, ki premikajo celine srca. Zato pa potrebujem čas, si moram vzeti čas. Moram se zapreti pred svetom in biti tam samo s knjigo ali pesmijo. Preberem na stotine knjig. Primerjam jih med sabo, opazujem, kaj je v njih novega, svežega in kaj je starega, plesnivega.
Po eni strani je poezija zaprta sama vase. Toda poglej, koliko pesniških zbirk izhaja. Koliko je pesniških branj in različnih dogodkov, ki podpirajo branje poezije, literature, dramatike. Avtorji lahko takoj prenehamo brati in pisati, če se ne mislimo več boriti. Ali veš, zakaj berem? In zakaj imam pesniška branja? Zato, ker želim predstaviti ljudem svojo lastno hojo skozi pokrajino. Mojo lastno minljivost in poraze tistim, ki jim berem. Po drugi strani pa so to tako intimne stvari, da jih nočem poimenovati, saj imam občutek, da bi jih s tem, ko bi jih poimenoval, ne mogel natančno izraziti in bi v bistvu pokopal resnično izkušnjo, ki je nekaj notranjega.
Si avtor dveh pesniških zbirk: kaj ti pomeni pesniška zbirka? V Sloveniji obstaja precej močna tradicija, ki zbirko pesmi vidi kot mallarmejevsko knjigo, v skladu s tem pogledom mora biti pesniška zbirka več kot le zbir pesmi …
Knjige mi predstavljajo pot, nikoli cilja. O njih razmišljam kot o sliki, ki je za zmerom zaprta, tako v umetniškem kot v tekstovnem smislu. Zato sem tudi vesel, da sem vedno našel ilustratorje, ki lahko prikažejo v svojem delu točno tisto, kar je tudi v tekstih. Nikoli več jih ne spreminjam. Zbirke so objavljene, prodane ali podarjene. In to je to. Tu je konec. Ne ponatiskujem jih, ne spreminjam. To bi samo umorilo tekst, se poskušalo za vsako ceno še kaj iztisniti iz njega. Knjiga mora biti lep natis časa, v katerem je bila narejena. Samo poglej si neverjetno Dalijevo umetniško sodelovanje pri natisu Les Chants de Maldoror. Ali pa kako so komponirane Halasove knjige iz štiridesetih. Toda to ne velja le za knjige, temveč tudi za ovitke glasbenih albumov in za vse tiste momente, ko se spojita dve umetniški polji.
Obstajajo knjige, ki jih berem in ki jih pošljem v svet. In potem so knjige, ki jih obdržim zase. In ki jih niti posodim ne. Te so zame svete.
Živiš v Opavi. Kakšen je odnos med centrom in periferijo na Češkem, torej med Prago in provinco? V Sloveniji kljub internetu še vedno nekako velja, da če želiš uspeti kot pesnik, pisatelj, moraš živeti v glavnem mestu, v Ljubljani …
Odnos periferije do centra je gledano z določenega zornega kota precej napet, tog. Toda še bolj odnos centra do periferije. Praga in njeni avtorji se bojijo, da bi lahko njihovo zaudarjajočo mlakužo vznemirilo kaj takšnega, kar ne sodi v njihov koncept prilizovanja. Zato postanejo zelo glasni vsakič, ko se čutijo ogrožene. To se je zgodilo pred kratkim, ko je bilo objavljeno, da bo Jakub Chrobák, profesor s Šlezijske univerze v Opavi, urednik antologije Nejlepší české básně (Najboljše češke pesmi), ki bo izšla pri založbi Host. Krog okoli revij Psi vino in H_aluze je poskušal znižati vrednost njegovega dela tako, da so etiketirali avtorje v njegovi bližini, prijatelje, s katerimi igra floorball, z lakaji in slugami. No, sam nisem izkusil nič od tega, kar kritizirajo. Ostrava in Opava sta mesti, ki – razen redkih izjem – ne lažeta. Življenje tu teče hitreje in težki trenutki so bolj vidni, globlje se nas dotaknejo. Tu pijemo in se upiramo, avtorji se zavzeto pregovarjajo o poeziji. Tu nastaja literatura. Ne kič.
Poglej samo Pavela Kolmačka. Živi izven centra in vsaj sam ga imam za enega največjih sodobnih avtorjev. Isto velja tudi za Pavela Raichmana iz Pardubic. Ni važno, kje živiš, delaš. Ja, seveda imaš več možnosti za uspeh, če živiš v velikem mestu. Toda ali je to pomembno? Je to avtentično? Tu gre le za kult osebnosti in videz.
Študiral si literaturo, trenutno pa študiraš avdiovizualno produkcijo. Kako vidiš, občutiš podobnosti in razlike med pesništvom in avdiovizualnimi umetnostmi? Ali meniš, da je poezija danes še vedno sposobna odgovoriti na izzive sodobnega sveta?
Obe sferi poskušam spojiti v sebi, hkrati pa poskušam doseči skrajne meje ene in druge. Audiovizualnost lahko vodi v določeno dobesednost, ki se je beseda še vedno hrabro brani. In lahko se brani veliko uspešneje kot to zmore audiovizualnost. Slednja je v skušnjavi, da konča zgodbo. Toda hkrati je vedno znova v nevarnosti, da postane kičasta. Prav zdaj s prijateljem, fotografom Imrichom Veberjem, delava na filmu, dokumentarcu o moškem, ki trpi za bipolarno motnjo. Ta projekt se bo lahko končal dobro, lahko pa ga bova popolnoma zavozila. Bomo videli. Za zdaj še zbirava material.
In če se lahko poezija meri z današnjim svetom? Ja, lahko. In veš kdaj? Ko jo bereš otrokom. Ko jo zapišeš na papir za svojo ljubljeno. Ko iz svojega maternega jezika potegneš kar največ, kar zmoreš. In si v tistem hipu kar v največji možni meri združen z otrokom ali s svojo ljubljeno. Takrat se svet upočasni. Morda se sliši noro, toda dokler bomo verjeli v poezijo in zgodbe, bo svet še vedno magičen. Takšen, kakršnega ne bomo dopustili nikomur, da nam bi ga vzel.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Pogovor z Ondřejem Hložekom - 27. 3. 2016
- Ondřej Hložek: *** - 7. 10. 2015