Pogovor s Franjem Frančičem

V slovensko književnost si vstopil v začetku osemdesetih let minulega stoletja z dvema več kot samo odmevnima proznima knjigama, zbirko Ego trip (1984) in Domovina bleda mati (1986). Kako vidiš danes tisti čas? Ko sam pomislim na takratno Ljubljano, imam občutek, kot da bi pomislil na nek drug svet in tu ne mislim le na politični režim, ampak tudi na samo atmosfero, ki je takrat vladala v mestu, na zadnje odmeve panka, na Johnny Rotten Square …

Da, po svoje so bili res divji časi, pa menda je pri vseh v času študija, odraščanja. Ljubljana je danes drugo mesto, ne hodim več veliko med to množico turistov in sploh, večina mojih ljudi je na Žalah, Jure Detela, Aleš Štirn, ki sem mu posvetil Domovino in se je zaplinil pri 23, Fele Zuljan in mnogi drugi. Tako, da nimam kaj dodati.

Naj se vrnem še dlje v času – v tvoji biografiji berem: »Franjo Frančič je večino otroštva in mladosti preživel po rejah, domovih, gradovih.« Kako se spominjaš otroštva in na kakšen način te je zaznamovalo? V kolikšni meri se ti obdobje otroštva zdi pomembno pri oblikovanju tebe kot pisatelja, pesnika in dramatika? Za nekatere pisce igra otroštvo ključno vlogo pri njihovem oblikovanju, medtem ko je za druge zgolj in samo otroštvo, pomembnejše stvari so se jim začele dogajati kasneje …

Ponavljam se, otroštvo te zaznamuje, gotovo, vžge se vate, ne vem, nekako sem bil oropan marsičesa, topline, ljubezni, varnosti, selil sem se ves čas in seveda je odsev tega v moji literaturi velikokrat prisoten. A po štiridesetem se ne moreš več opravičevati s tem, mene je največ o življenju naučila moja hčerka Nataša.

Kje, kdaj in kako je vstopila v tvoje življenje literatura in v kakšni obliki je vstopila: kot proza ali kot poezija?

Še na gradu, kjer so me prevzgajali, sem delal v eni skromni knjižnici, tudi prej so mi bile knjige nekakšen beg pred resničnostjo, tako da lahko rečem, da so me knjige reševale. Pisati pa sem začel sorazmerno pozno, nekakšna usojenost, po vseh teh letih sem še vedno srečen sredi belih noči, če pridejo besede, zgodbe. Je pač kot dihanje.

Si pesnik, dramatik, pisatelj, prevajalec … Kako doživljaš razliko med pisanjem proze in pisanjem poezije? In kako razliko med pisanjem poezije in pisanjem dramatike?

Dramatike sem pisal malo, večino za radio, ne vem, če jo bom sploh še kdaj, ker gre za zaprte kroge in ne prideš do uprizoritev, poezije tudi zelo malo, proze veliko, veš kako je, roman je tek na dolge proze, pesem pa pride sama, seveda če.

Konec osemdesetih let sem se preselil na slovensko obalo. Preselil sem se k morju, odkril pa Istro, ki je nekako v tistem času odkrivala svojo specifično identiteto. Istra odmeva tudi v tvojih delih, tako v prozi kot v poeziji. Kaj ti daje Istra? Kaj ti predstavlja oziroma kako jo vidiš? In če vprašanje malo razširim: ali se ti zdi, da se je po preselitvi v Istro tvoje pisanje kakorkoli spremenilo? Meni osebno se takrat je in to v zelo veliki meri …

Gotovo, čarovniška Istra, lahko jo ljubiš ali sovražiš, imam kos najete zemlje, to je moje začasno osvobojeno ozemlje, svoje oljke in njive, kar vložiš v zemljo se ti povrne, pri ljudeh pač ni tako. Torej, tu živim in tu bom odšel na ono stran.

Pred kratkim ti je izšla nova pesniška zbirka, zbirka erotičnih pesmi Zima v krvi (2016). Morda sem pristranski, toda osebno se mi zdi poezija nekako najbolj erotična zvrst umetnosti in tako imam neko teorijo, bolj misel kot teorijo, da ko pišemo erotično pesem na nek način upesnjujemo poezijo samo …

Večina pesmi iz zbirke Zima v krvi je nastajala dolgo, kot utrinki na kose spomina, na knjige in meni ljube pisce. Spodaj si jih lepo naštel.  Tudi s Petrom Amaliettijem dobro sodelujeva, te dni  izide roman, Ožarila si mi srce, sestra nevesta … pri njegovi založbi.

Nekaj pesmi je posvečeno moji bivši daljni ljubezni. Zaljubil sem se na polno, kot se reče, cena je bila strahotno visoka, a to je že dolgo preteklost. Besede včasih nimajo več nobene teže. Sledile so mnoge bele noči, bolečina in takrat sem zapisal teh nekaj verzov, poezije pišem resnično malo.

V tvojih pesmih iz omenjene zbirke se skozi zdaj imena, drugič skozi citate in reminiscence svetlikajo različni avtorji, od Knuta Hamsuna, Gustava Flaubert in Kurta Vonneguta do Ivana Cankarja in Daneta Zajca v pesmi Noč pri tebi. Prav Dane je nekoč dejal, da mora in hoče, ko piše, pozabiti na druge in na vse, kar drugi pišejo. Kako sam doživljaš med pisanjem poezije razmerje do drugih pesnikov in pesnic?

Da, Dane, velik poet, izjemen pesnik in dober človek. Njegova pesem Za vse boš plačal je moja biografija. Tako pač je, da brez prebranega ne moreš, brez nekega besednega korpusa ne moreš dobro pisati. V zbirki so ti meni ljubi avtorji, mnoge pesmi so nastale ob srečanjih z ženskami skozi čas. Tako pač je, da se več vračam k avtorjem, ki sem jih že bral, kot pa k piscem, ki pišejo zdaj. Obenem sem prebral tam 50 pesniških zbirk ex yu pesnikov, za potrebe prevodov.

Ne moreva mimo tvojega pisanja za otroke. Kako se lotiš pisanja za otroke in pisanja za odrasle?

Za otroke sem prišel pisati, ko se je rodila moja sončna hčerka, bilo je obdobje, ko sem pisal veliko za tako imenovane velike in male otroke. V bistvu gre za umetno ločevanje, mislim, da je tudi tu bistveno koliko lahko vložiš misli, srca in ljubezni.

V zadnjem času veliko prevajaš in prevajaš veliko poezije (prevedel si antologijo sodobne makedonske poezije in antologijo sodobne srbske poezije …). Kako vidiš razmerje med prevajanjem in lastnim pisanjem? Po mnenju Gaytri Spivak se morata tako pisatelj, pesnik, kot tudi prevajalec, prevajalka »predati« tekstu …

Imam to srečo, da poznam veliko pesnikov in pesnic iz Srbije, Zorico Tijanić, Dušana Varićaka, mnoge druge. Imam to srečo, da se srečujem s prevajalci svojih tekstov, Erwinom Koestlerjem z Dunaja, on bi lažje odgovoril na to vprašanje. Preprosto je, rad imam poezijo, poskušam po najboljših močeh slediti izvirnikom, krasno pa je, da večino avtorjev poznam. Tu sem osamelec, nimam prijateljev, v Srbiji, Avstriji, Bosni in še drugje pa imam kar nekaj ljudi, ki so meni in jaz njim blizu.

Za svoje delo si prejel lepo število tako domačih kot tujih nagrad, lepo število le-teh pa si odklonil. Zakaj?

Odklonil sem nekatere, kjer ni bilo poleg denarne nagrade, pač. Večina nagrad je iz anonimnih natečajev, v Srbiji, Bosni, Italiji in Avstriji, tam preko 30 jih je.

Zdi se, da je danes, v času najinega pogovora, poezija (in tudi književnost nasploh) sploščena zgolj na njeno estetsko raven, če ne celo na zgolj zabavo. Je to res vse, kar je ostalo od pesništva in književnosti? Zakaj ti pišeš, pošiljaš svoje tekste v svet?

Kaj naj ti odgovorim? Nimam odgovora, literatura, knjige, pisanje so meni enako kot dihanje, tako pač živim, upam samo, da je na onem svetu kakšna velika, lepa knjižnica. V peklu mislim.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Franjo Frančič
Latest posts by Franjo Frančič (see all)