Podari mi še čisto malo pajčevine.
Podari mi tudi slovar, znova in znova.
Da počasi prekrižam v njem vse
zdaj odvečne, breztelesne besede.
Saj tako že dolgo nimam ne drugega
ne pametnejšega dela.
Enkrat tedensko rinem voziček
s kosilom, večerjo ali zajtrkom
ali pobiram ogorke po bolnišničnem dvorišču.
Vmes je veliko ur za branje, neki drugačni ljudje
pijejo litre instant kave že okoli treh ponoči.
Tisti, ki se je namenil od tu odpotovati v popolno tišino
zdaj v spominu sedi na lesenih sedežih v starem vagonu.
Dim parne lokomotive, laterna in ogenj prazgodovine
počasi ogrevajo tistega, ki je dušo po smešni ceni prodal
za meglo, od postaje do postaje, zdaj ve
da z meglo prav nikoli ni sklepati nobenih poslov.
To kar dnevna obljubi, se nočna več ne spominja
tisto kar nočna reče, dnevna zanika in reče
»naš dolg je poplačan«.
Tako sem vidiš, jaz zapravil
skoraj čisto vsak svoj odvisni stavek.
Mladi dnevi, povratna vozovnica za Zagreb
Križanke, Struga, 1984.
Črni se imenuje Drim tam, kjer je Biljana
platno za nekoga besede belila.
Iz dneva v dan je Mick Jagger, ko še ni bil
Sir, po smrti Briana Jonesa
in na spominskem koncertu v Hyde Parku 5.6.1969
bral verze pesmi Adonais P. Shelleyja
posvečene mrtvemu Keatsu.
Podari mi še enega sopotnika
v vagonu je zdaj banda, ki s karbonsko nitjo
šiva usta vsem sužnjem starejšim od osem let
misleč, da je poetska pravica
sramotna norost nadutih bednikov
crknila kot lahkomiselna žival v pasti,
ki je čisto nihče več ne obide.
Včasih ponoči hodim ob cesti
»Ko glasba preneha, ugasnite luči
Ko glasba preneha, ugasite luči«
piše na vsakih sto metrov na tripu dolgem milijon let.
Niti enega avtoštoparja ni več na Mlečni stezi.
Toda glasba ne preneha
pa čeprav še zadnje jagnje ostane brez zvonca,
ko že noč se spušča s hribov
s sto tisoč svojih asasinov
in psov od katerih smo kupovali
in jim tihotapili hašiš, tobak in petrolej
takrat, takrat, takrat, hej
za denar všit v dvojne žepe.
Rad bi enkrat imel svojo sobo
v njej samo posteljo, omaro in okno z razgledom
na karkoli brez imena.
Jebe se mi za žice in meje
za vsakega samomorilskega bombaša ali bombašico
nikoli nisem obstajal
če danes obstajate vi.
Podari mi še čisto malo pajčevine.
Tako, za prvo silo, da bo pri roki
če bo to še potrebno, vsi idoli so
zdaj v črvojedini, šklatu in somraku
eno za drugim prihajajo Brankovo, Žarkovo in Rolandovo pismo
drhal s sokrvico in peno v očeh in na ustnicah
pa že hiti k prvim hišam.
Prevedel Tone Škrjanec
S pesniškimi, proznimi in esejističnimi teksti je zastopan v številnih antologijah in pregledih sodobne hrvaške poezije, proze in esejistike, kot tudi v nekaterih mednarodnih antologijah. Za svoje delo je dobil več hrvaških in mednarodnih nagrad in priznanj.
- Delimir Rešicki: Za prijatelja, za Aleša Debeljaka - 30. 3. 2016