Najnovejše objave

Tamara Matevc: Telo

Imam telo. (To vem, ker me včasih boli.) Kaj naj zdaj z njim?!   Lahko bi ga, na primer, naselila. Ker, priznam, malo me že mika vanj … (Kaj pa tebe, dragi prijatelj?) Čeprav, po drugi strani, se mi zdi, da je čisto predaleč zame. To telo. Preveč predaleč in povsem odveč.   Kaj naj zdaj z njim?   Lepega nedeljskega jutra povabim telo na sprehod. Pripnem ga na vrvico, da ga ne bi izgubila. Kot psa, pa ne zaradi zvestobe, ampak ker mačke se pač ne pripenja. In [preberite več]

Pogovor z Eugenijusom Ališanko

Verjamem, da si se že utrudil od tega vprašanja, a vendar bom najin pogovor začel s prav tem vprašanjem: rodil si se v izgnanstvu, v Rusiji. Kako je to vplivalo nate, na tvoje pesniško snovanje? Kako se spomniš svojega otroštva in kakšno vlogo le-to igra v tvoji poeziji? Ja, že večkrat so mi zastavili podobno vprašanje in vsakič me je presenetilo in postalo mi je nerodno, da še vedno nimam jasnega odgovora nanj. Morda odgovor niti ne more biti jasen, saj moje življenje in [preberite več]

Józef Baran: Brez sodbe

vstopili smo v hlevu je leno zdaj pa zdaj zažvenketal mir muhe so z razmahom uganjale svoje norčije pod trebuhi telet nekatere so prirejale akrobatske točke sprehajajoč se po stropu z nogami navzgor kot po navadi pred božičnim večerom so se krave učile človeške govorice (ravnokar so ponavljale glagole) razen tega je bilo vse tiho nihče ni nič slutil nobena slamica ni zaškripala v opozorilo zajci niso prekinili svojega vsakodnevnega poučevanja malih vadeč staro umetnijo miganja z [preberite več]

Zaključni večer “Pesniške delavnice Poiesis 2016”

Lepo vabljeni v soboto, 28.05.2016, ob 20.00 v Dvorano Kult3000 na Metelkovi 2b  v Ljubljani, na Zaključni večer Pesniške delavnice Poiesis 2016. S svojo poezijo se bodo predstavili udeleženke in udeleženci delavnice Nevenka Brešar, Andreja B. Čerin, Sara Fabjan, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana Kolarič, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Luka Kürner, Alenka Kveder, Marko Skok – Mezopotamsky, Petra Skušek, Vesna Šare, Bogdan Troha, Karmen Vidmar, Maja Vrhovac in Peter Zlodej. [preberite več]

Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana 02

V soboto 14.05.2016 se je v Galeriji Srečišče, Hostel Celica, odvila pesniško prevajalska delavnica Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana v organizaciji Spletne revije za poezijo Poiesis, bloga za italijansko-slovensko literarno izmenjavo La casa di carta / Papirnata hiša in KUD Sestava. Na njej so sodelovali pesnice in pesniki iz Slovenije in Italije Luisa Gastaldo, Marina Moretti, Andraž Polič, Tone Škrjanec, Kaja Teržan in Francesco Tomada ter prevajalki Kristina Jurkovič in Veronika [preberite več]

Matej Krajnc: Hildebrantova pesem

I.   Hildebrant je zavpil WELAGA; pravzaprav je kriknil in se obrnil k Bogu, a moč konja ga je držala zase. Trepetal je, a vseeno dvignil meč. Tisto, kar je videl, ni bil več njegov sin. Tisto, kar je videl, so bili ostanki sovražnika, brezoblično telo, sinov obraz, ko se vzpenja proti konici njegovega meča. WELAGA! Zakaj Odoakerjeva ušesa še vedno slišijo? Zakaj njegove oči še vedno vidijo? In kje je konj, rezgetajoča gmota mesa, oglušela od krikov, na smrt prestrašena, [preberite več]

Pogovor z Matejo Bizjak Petit

Začniva kar na začetku: kako in zakaj poezija? Kdaj te je prvič nagovorila in kdaj in zakaj si sama prvič segla po peresu z namenom, da napišeš verze? Kdaj sem prvič začutila veter? Katerega drevesa listi so me prvič nagovorili? Zakaj so bele dišeče rjuhe, ki so plapolale na vrtu, ostale v mojem spominu kot notranja koža maminega trebuha, ki me brani in boža dušo v trenutkih nestrpne razdražljivosti? Kdaj sem prvič spregovorila besede, ki niso bile moje, na odru, in se v njih [preberite več]

Gregor Podlogar: Slovenska pesem

I.   Imam avto, imam življenje. Vse to, kar je, še ni pesem. In nihče ne skrbi za moje notranje otroke. To vem. Pa smo tam. Kozolec. Cerkvica na hribu. Sobota. Sobota je, vam rečem. Svatje že grejo in Ljubljanica je rjava.     II.   Prepisuj z denarnice. Pospravi fotografije, ja, tiste z denarnice. Zakuhaj govejo juho. Najej se. Najej se vseh misli in besed, ki jih nikoli ne boš razumel – tega pomena, te logike, te politike. Treba je omeniti še srne, jelene in [preberite več]

Antoine Cassar: Kamen

1   Moj najstarejši in najljubši spomin, (mislim, da mi je bilo pet let), je, ko sem se igračkal v kotu predmestne londonske hiše med starim klavirjem in kvadratnim lončkom s kaktusom, ki se je pel k stropu – bil sem še drobižek zapletajočega jezika, plašen, skrit, pozabljen, ko sem s prsti našel tolažbo v črnici, še vedno jo čutim, svežo, sladko, mehko, pod površjem sem našel kamenček, nekoliko topel, bil je zelenkasto moder kot svet, lep, z zlomljenimi črtami [preberite več]

Kristina Kočan: babje leto

danes ko tako sije sonce je indijansko poletje poslušam erika satiea tako prav upočasnjuje topole toploto kožo bi drgnila ob tvojo se zazibam zamižim si zamišljam vse možno in več me pokličeš tvoj glas je mehak in nežen prvič čutim mene pogrešaš bi šel z mano na čaj med jesensko listje bi obstalo kot v nemem filmu bi bilo gibanje le najino od vetra v ozadju bi igral [preberite več]
1 2 3 31