Najnovejše objave

Vesna Šare: Luna

tvoj obraz je moja ahilova peta nikoli ne vem koliko se ga smem dotakniti da se bo obračal k meni kot moja luna zato ujamem vetrove jih odnesem na širna polja in pustim tam da ne razpihajo tvojega odseva na gladini mojih prstov   (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca [preberite več]

Petra Skušek: Starka

Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene sončne pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, kot da bi pravkar odkrila vso očarljivost življenja,  njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno. [preberite več]

Marko Skok – Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec!

  Ne zgibaj barčic, Ljubec!   Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja,   grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo.   Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov,   jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov,   amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja.   Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val?   Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, [preberite več]

Alenka Kveder: Čas je

I.   v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil [preberite več]

Ivanka Kostantino: Sinergija

Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo.   Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Jana Kolarič: Potovanje

Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne.   Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem [preberite več]

Zimski pesniški večer 02

V soboto 28. januarja 2017 se je v dvorani Kult3000 na Metelkovi2/b v Ljubljani odvil prvi »Zimski pesniški večer« Kulturno-umetniškega društva Poiesis. Na večeru so nastopili pesnice in pesniki iz Slovenije, Hrvaške in Italije Mladen Blažević, Veronika Dintinjana, Miriam Drev, Petra Koršič, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Borut Petrovič Vernikov in Barbara Pogačnik, prebrali pa smo tudi pesem Alena Brabeca, ki se večera žal ni mogel udeležiti. Večer je vodil in povezoval [preberite več]

Majda Kočar: Praznovanje

Odpremo nekaj čisto navadnih besed, le za nas tri. Kot dobro vino.   Pogovarjamo se počasi, v barvnih odtenkih vode, razredčenost se raztaplja  v prozornost svetlobe.   Gnetemo testo večera v biti skupaj.   Andreja sprašuje, ali naj gre s tabo. Lepo bi bilo, ji praviš.   Z lučmi mesta  se poigravajo zvezde. Stečeš po kapo, ki jo je pozabila, pšenico pustiš razsuto sredi teme.   V žepih  zimskih plaščev potresavamo smeh.   (pesem izide v [preberite več]

Barbara Gale: Otrok

Nisem prezahteven. Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi ter padam počasi. Na njeno mehko površno obdelano oblogo. Včasih zajočem. Vendar moj jok ne traja dolgo. Skrbno pazijo name. Me skorajda ne izpustijo izpred oči. Ljubijo me. Seveda me ljubijo. Poklanjajo mi igrače. Take, ki govorijo, se smejijo. Vse, samo za moj nasmeh. Najljubša jim je modra barva. Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko boža rjavi pesek ob obali. Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v [preberite več]
1 2 3 39