Najnovejše objave

Krištof Dovjak: Opus quantum

Opus quantum je dvojezična pesniška zbirka pesnika, dramatika in dramaturga Krištofa Dovjaka. »Opus quantum je ciklus štirinajstih sonetov (in sklepne pesmi/lepljenke), v katerih se vodilne teme povzemajo in si odgovarjajo iz pesmi v pesem v skrbno izdelani formalni zgradbi. Napisan je bil leta 1996, po slovenski osamosvojitveni vojni (leta 1991) in pridušeno priklicuje različne dogodke in vzdušja tega zgodovinskega obdobja, kar daje vsej njegovi poetični pisavi poseben ton.« (Marella [preberite več]

17. 6. 2018

Vabilo – 100 verzov

Vabljeni na pesniški večer 100 verzov, ki bo 23. junija 2018 ob 20.00 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna na Cankarjevi 5 v Ljubljani. Na tokratnem večeru bodo nastopili: Alja Adam, Kristina Hočevar, Jure Jakob, Gregor Podlogar in Jure Potokar. Avtorica večera je Katja Kuštrin, večer bo vodil in povezoval Peter Semolič.   Organizator: Kulturno-umetniško društvo Poiesis Soorganizator: Center za poezijo Tomaža [preberite več]

15. 6. 2018

Krištof Dovjak: Kača

Tepih spustim iz valja na štiri strani. Izgubljen beduin v puščavi poskušam najti celo pesem v pesku. Abeceda, nemirna kača v porah, miga z jezikom iz živega srebra. Igra se, kakor da bi hotela reči: »Zame ni prepovedanih stvari, grem in se spet vrnem, živa, živa, ujeta v kaplje, razbita in cela, bogastvo žarka najdem v pravem kotu, lesk iztisnem iz svojega hrbta, jezik razžrem človeku, ki poje.« Abeceda, nemirna kača v porah, môra pesmi v tankolasi gubi [preberite več]

14. 6. 2018

Pogovor s Krištofom Dovjakom

Morda začneva kar pri nekoliko zagonetnem naslovu tvoje nove pesniške zbirke, cikla pesmi Opus quantum, ki te dni izide pri Kulturno umetniškem društvu Poiesis. Kaj naslov pomeni in zakaj prav takšen naslov? Ta – latinsko-angleška – besedna zveza je morda res nenavadna. Napaka je. Je mogoče z napako raziskovati razmerje med tistim, kar je veliko, in tistim, kar je majhno? Je tisto, kar se nam kaže/prikazuje kot »veliko«, res bolj pomembno kot tisto, kar se sploh ne pokaže, ostaja [preberite več]

12. 6. 2018

Jure Potokar: Dom

dom je tam, kjer se ustavi duša, kjer vsak dotik podplatov s tlemi nadaljuje zgodbo, dolgo več kot tisoč let.   ostri kamenček se ti zajeda v kožo, škržati ti z brezkončno prošnjo umivajo uho. če zapreš oči, se pred teboj razgrinja   enciklopedija obrazov, ki jih več ni. dolga pot v delfe ti lepi prah na obraz. trpko se navzdol zasukajo kotički ust.   v glino si zapisal le prgišče [preberite več]

27. 5. 2018

Jure Potokar: Popularna glasba

Nekaj skrivnostnega, neustavljivo privlačnega in morda nekoliko prepovedanega je bilo v popularni glasbi, kot sem jo dojemal, ko sem odraščal. Nekaj prvinskega, pa hkrati zelo prefinjenega, drugačnega od vsega, kar sem dotlej poznal. Že sam videz izvajalcev, pevcev, kitaristov, bobnarjev in drugih je bil za nas nenavaden. Imeli so dolge, razmršene lase, nosili so čudna oblačila in igrali so glasbo, ki je bila hrupna, ritmična, polna nenavadnih zvokov in glasbil. In zraven prepevali [preberite več]

26. 5. 2018

Peter Semolič: Prostori samote (o poeziji Jureta Potokarja)

Piše se leto 1982, imam petnajst let in delam prve negotove korake v pesništvo. Na televiziji v osrednjem dnevniku gledam prispevek o pravkar objavljeni knjigi pesmi, zborniku Pesniški almanah mladih. In se zavem dveh stvari: prva je ta, da obstaja nekaj takšnega, kot je založništvo in da je založništvo v globoki krizi. To me kot nekoga, ki se ima že malo za pesnika, globoko potre – nikakor ne morem razumeti, zakaj odgovorni, kdor koli so že, nič ne ukrenejo v zvezi s tem, saj je [preberite več]

24. 5. 2018

Jure Potokar: Stene

stene, bele stene pomnjenja, z ostrino noža izrisan svet, s pogledom upognjena senca telesa.   povsod okoli tebe so, razpete kakor mreža nad dnom sveta, ki zeva vate. stene, bele stene vsega pozabljenega,   mrzle in trdne kot obljuba samote. med njimi se skrivaš, med njimi bediš, noč za nočjo se obljube spreminjajo v prah.   vstal si in na žebelj pri vratih obesil [preberite več]

23. 5. 2018

Pogovor z Juretom Potokarjem

V tvoji drugi pesniški zbirki Pokrajina se tu nagiba proti jugu, ki je izšla v sklopu Pesniškega almanaha mladih (1982), berem »svojo mitologijo sem zgradil iz nekakšnih / ruševin na jugu …«. V verzu slutim odmeve od Gottfrieda Benna do Kajetana Koviča. Sva v osemdesetih letih minulega stoletja, v času postmodernizma, ko se je bralo Borgesa in je Umberto Eco marsikoga presenetil z izjavo, da v romanu Ime rože ni niti enega stavka, ki bi ga sam napisal. V tvoji poeziji najdem [preberite več]

22. 5. 2018

Jure Potokar: Vrata

vrata v svet in vrata iz sveta. iz svetle jesenovine, ki je potemnela kakor sanje. ob robu žebelj, da nanj obesiš ključ. in vsako upanje.   prestopil sem jih nov, neuk in nebogljen, poln lakote in nestrpnosti, docela vpet v silnice množice zgodb, ki sem jih bral, vendar nikoli doživel.   vrata kot meja dveh svetov, ki se nikjer ne stikata; svet domišljije in slepila, ki mu nasproti stoji vse, kar naj bi res bilo.   čas je zdaj dokaz, da so tečaji [preberite več]

20. 5. 2018

1 2 3 44